NAVIDEZNA RESNIČNOST

Pri navidezni resničnosti, ali angleško Virtual Reality, gre za realistično tridimenzionalno sliko ali umetno poustvarjeno okolje, ki je uporabniku predstavljeno na tak način, da so vsi dvomi začasno odstranjeni in je virtualno okolje sprejeto kot realno okolje. Navidezno resničnost lahko najbolje razumemo tako, da opredelimo, kaj želimo doseči – popolno potopitev.

Popolna potopitev pomeni, da se čutna izkušnja občuti kot resnična, ob čemer pozabimo, da gre za virtualno-umetno okolje in začnemo v njem delovati na enak način kot v resničnem svetu. S pomočjo navidezne resničnosti lahko posnemamo lastnosti realnega okolja. Kar pomeni, da lahko okolje navidezne resničnosti simulira naše vsakodnevno okolje (primer: hoja po parku, sprehod po najljubšem mestu, ...) ali pa preseže meje fizične realnost z ustvarjanjem sveta, kjer fizikalni zakoni ne veljajo oziroma ne obstajajo (primer: boj z vesoljci, potovanje po vesolju, obisk drugih planetov brez gravitacije, ...).

KLJUČNI ELEMENTI NAVIDEZNE RESNIČNOSTI

  1. Virtualno okolje: gre za tridimenzionalno okolje, ki se pogosto, a ne nujno, izvaja preko medija (za uporabljanje, prikazovanje), kjer lahko uporabnik interaktivno sodeluje. V virtualnem svetu se vizualne perspektive odzivajo na spremembe v gibanju in interakciji, ki posnemajo akcije iz resničnega sveta.

  2. Potopitev: gre za zaznavanje fizične prisotnosti v nefizičnem svetu. Daje občutek prisotnosti, točka ko človeški možgani verjamejo, da je nekaj resnično, čeprav ni, kar dosežemo skozi mentalna in/ali fizična sredstva. Stanje popolne potopitve obstaja ko se aktivira dovolj čutov, da ustvarijo zaznavo prisotnosti v nefizičnem svetu. Potopitev delimo na dve vrsti:

    • mentalna potopitev: globoko duševno stanje udejstvovanja, z izključitvijo dvoma, da je nekdo v virtualnem okolju.
    • fizična potopitev: predstavljena fizična vključenost v virtualno okolje, z izključitvijo dvoma, da je nekdo v virtualnem okolju

  3. Senzorične povratne informacije: navidezna resničnost potrebuje čim več naših čutov, da lahko simulira virtualno okolje. Ti čuti vključujejo vid, sluh, dotik in druge čute. Za pravilno vzpodbujanje teh čutov potrebuje povratne informacije, ki jih dosežemo skozi integrirano strojno in programsko opremo. Primeri strojne opreme so: naglavni set, posebne rokavice za čutenje, ročne kontrole in drugo.

  4. Interaktivnost: element interaktivnosti je ključnega pomena za navidezno resničnost, ki uporabnikom zagotavlja udobje ob katerem se naravno vključijo v virtualno okolje. Če se virtualno okolje odziva na uporabnikovo delovanje na naravni način, bodo navdušenje in občutki potopitve ostali. Če se virtualno okolje ne more odzvati dovolj hitro, bodo človeški možgani to opazili in občutek potopitve bo izginil. Odzivi virtualnega okolja na interakcijo lahko vključi način, kako se udeleženec giblje in spreminja svojo točko pogleda; navadno z gibanjem glave.

VRSTE NAVIDEZNE RESNIČNOSTI

Obstaja več vrst tehnologij za ustvarjanje navidezne resničnosti. Vrste navidezne resničnosti se razlikujejo glede na primere uporabe.

  1. Ne-potopitvena navidezna resničnost: gre za najmanj potopitveno implementacijo tehnologije navidezne resničnosti. V ne-potopitveni simulaciji se stimulira le podskupina čutov uporabnika, kar omogoča periferno zavedanje realnosti zunaj simulacije. Uporabniki vstopijo v tridimenzionalno virtualno okolje skozi portal ali okno z uporabo standardnih visoko ločljivih monitorjev.

  2. Delna-potopitev: simulacije zagotavljajo bolj potopitveno izkušnjo, pri kateri je uporabnik delno, ne popolno, potopljen v virtualno okolje. Delno-potopitveni simulatorji predstavljajo in izkoriščajo podobno tehnologijo, ki jo najdemo pri simulatorjih letenja. Poganjajo jo visoko zmogljivi grafični računalniški sistemi, ki so pogosto povezani z velikimi projektorskimi sistemi.

  3. Popolna-potopitev: zagotavlja najbolj vsestransko uporabo tehnologije za navidezno resničnost. V popolno-potopitveni simulaciji potrebujemo naglavni set in detektor gibanja, da lahko stimuliramo vse čute uporabnika. Popolno-potopitvene simulacije omogočajo zelo realistične uporabniške izkušnje s širokim vidnim poljem, visoko resolucijo, višjimi stopnjami posodabljanja (hitrost osveževanja) in visoko stopnjo kontrasta.

Navidezna resničnost je poustvarjanje virtualnega okolja, ki ga izpostavimo našim čutom na način, da okolje podoživljamo kot resničnega in dobimo občutek prisotnosti. Uporablja tehnologije, ki omogočajo doseganje tega cilja, obenem pa gre za zapleten dosežek, ki mora upoštevati naše zaznavanje in spoznavanje. Uporablja se jo lahko za zabavo ali profesionalno. Prihodnost tako z uporabno navidezne resničnosti postaja drugačna in spreminja naše dojemanje sveta.